V Mediteranu po nekaterih ocenah na jadrnicah živi okoli pet tisoč ljudi. Plovilo je njihov prvi in velikokrat edini dom in nenehno so na poti. V Trinajstem mesecu so v literarizirane portrete ujete zgodbe o življenju na morju, presunljive usode ljudi z vseh vetrov, ki jim ritem določajo plovba, življenje v pristaniščih in zalivih ter neizogibna srečanja z drugimi pripadniki plemena morskih nomadov.

Antropologinja z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU dr. Nataša Rogelja je kar sedem let z družino plula med obalami Sredozemlja in z etnografsko metodo opazovala ter spoznavala morske nomade.

»Pozno oktobra smo se končno odlepili od Korčule in prečkali Jadransko morje. Večer je mehčal robove dneva, obrisi Lastova so se stapljali z nočjo. Otroci so bili predani sanjam, nočne straže so bile razdeljene, čaj skuhan, tople kape so se oprijele mrzlih ušes. Nočne plovbe na jadrnici so nekaj posebnega. Če pogled na sončno morje razprši pozornost navzven, na oblake, ptice, valove in otoke, pa noč na odprtem morju obrne pogled navznoter. Objame in poenoti svet, spominja na zibelko, okrašeno z zlatimi zvezdicami, na objem maternice, ko je vse še mogoče, ko vse še pride in je svet onkraj zgolj verjetnost. Spominja na razpoko, skozi katero posveti tema. Bili smo sredi velikega temnikastega niča, v prostoru med dvema svetovoma; tistim, iz katerega smo odšli, in tistim, v katerega bomo prišli.«
»Včasih so barke lahko plule samo z vetrom, danes lahko plujejo proti njemu. Hiša je prodana, nova barka je splavljena, prva vožnja je najhujša. Helka in Marko plujeta proti močnemu vetru in počasi zapuščata Finsko. Počasi in vztrajno. Helko je strah. Helka ne zna jadrati. Ko je najhuje, srkne požirek Jaegermeistra. Za pogum.«

»So long, zarukani kreteni!« je nekega aprilskega večera rezko odjeknilo po zalivu, nad katerega se je spuščala mehka oranžna svetloba. Bil je eden tistih nepomembnih torkovih večerov, ki ga rutina obveznosti in samoumevnost dogodkov kaj hitro pometeta v brezno pozabe. Bil pa je tudi eden tistih prelomnih trenutkov, ko se je gospod Jazpakargrem končno osvobodil lepljivega blata vsakdanjosti in bede malega človeka.«

»Zelo priporočljivo za tiste, ki še niste odjadrali v neznano. Nujno za vse tiste, ki tega nikoli ne boste storili.«
- dr. Jernej Mlekuž, Kranjsko klobasanje