Kolesarjii, ki v skupni razvrstitvi končajo na zadnjem mestu Toura, niso poraženci. Ime za kolesarja, ki po treh tednih uradno zasede zadnje mesto, je rdeča laterna ali po francosko lanterne rouge. Izvira iz rdeče svetilke, ki je bila včasih obešena na zadnjem vagonu vlaka in je strojevodje opozarjala na nevarnost v daljavi.

Gre za eno najbolj zamotanih in skrivnostnih priznanj v kolesarskem svetu. Simbolična rdeča svetilka je (bila) interna pohvala pelotona, poklon kolesarskih sotrpinov tistemu, ki je vztrajal do konca, pa čeprav je bil zadnji. Z njo so izkazovali tudi posebno čast pomočniku, ki je morda toliko žrtvoval za ekipo, da je zdrsnil povsem na konec razvrstitve. V knjigi Rdeča laterna avtor Max Leonard skozi zanimive zgodbe različnih kolesarjev popisuje neverjetno, mestoma razburljivo in šokantno drobovje francoske pentlje od njenih začetkov. Z njimi v besedilu prekolesari znamenite vzpone, legendarne etape in razkriva, kako so rdeče laterne pisale tudi poglavja zgodb o imenih, kot so Coppi, Hinault, Froome, Wiggins, Merckx, pa tudi Armstrong.

V svetu, kjer znamo ceniti in videti samo še zmagovalce, se je Leonard zakopal v francoske arhive, se pogovarjal s še živečimi rdečimi laternami in preverjal vire ter različice zgodb pri zgodovinarjih in popisovalcih kolesarske zgodovine.

Odkril je izjemne zgodbe posameznikov, ki so velikokrat dobesedno dirkali za zadnje mesto, ubirali vse mogoče taktike, da so na cilj prišli v časovni omejitvi, a še vedno preslepili tekmece za dno uvrstitve. Vodje ekip proti koncu Toura svojih kolesarjev ne pošiljajo v boj samo v ospredje, temveč tudi v ozadje – daleč stran od kamer in pozornosti javnosti. Tako kot dan ne obstaja brez noči, rumena majica ne sije v vsem svojem sijaju brez rdeče laterne. Zgodba o dirki za zadnje mesto je zgodba o tem, zakaj je Drika po Franciji postala institucija kolesarskega sveta.