Roman Ordesa je poln nostalgičnih spominov, skorajda anekdotičnih, ki jih avtor pove o dejanjih svojih staršev. Ker je Ordesa najprej poklon staršem, tistim osebnostim, ki nas gradijo kot ljudi in ki nas po njihovi smrti silijo, da sami potujemo po svetu. Zato ob branju teh anekdot in notranjih misli Manuela Vilasa ugotovim, da ljudje, ko nastopi neka doba, vedno iščejo svoj način razumevanja sveta v preteklosti. In tam je v tej osebni poizvedbi Ordesa.
Ordesa govori o Španiji, Madridu in Ordesi; govori o krhkosti, velikih življenjskih porazih in moči, ki jo imamo vsi v sebi, toda ta se pojavi šele, ko izgubimo nekaj, kar je bilo del nas. Ordesa je spomin na celo družino, tiste besede, ki niso bile nikoli izrečene, in vprašanja, ki so ostala brez odgovora. Ordesa govori o tebi, tvojih starših, mojih, njihovi smrti in vseh nas skupaj. Knjiga polna nežnosti in poguma, ki jo vedno beremo z nostalgijo. Ordesa je odlična vaja samoopazovanja in iskanju lastne identitete skozi pogled v preteklost, v kateri so strnjene družinske in prijateljske vezi ter pokrajine, v katerih ste lahko začutili mir in tišino, po katerih danes tako hrepenimo. Ne zaman se naslov knjige nanaša na resnično mesto, ki ga avtor opredeljuje tako: »Moj oče je imel rad Ordeso. Ker v Ordesi vse norosti življenja nenadoma umrejo pred sijajem gora, dreves in reke «. In tako: "Vse je bilo skoncentrirano v imenu, ki je krajevno ime: Ordesa, ker je bil moj oče resnično predan Pirenejski dolini Ordesa in ker je v Ordesi znana in lepa gora, imenovana Monte Perdido."
Manuel Vilas, ko govori o sebi in svoji otrplosti, otrplosti in čustvenem nemiru, pripoveduje o svoji družini, - "Bili smo revni, a z milostjo." - orisuje obdobje, medtem ko orisuje dobo, namiguje na Španijo, ki je prav tako nemirna in v nenehnem gibanju in spreminjanju. Prehaja iz poezije v prozo, iz pripovedi v avtobiografijo, v izpovedni roman, ki dokazuje, da tisto, kar je lepo, ni nujno, da je lepo in veselo. To se vedno znova pokaže v Ordesi. Smrt, izguba, nostalgija ... so stalna čustva, ki preganjajo roman. Toda Ordesa je veliko več kot izpostavljeno življenje in odprta duša. Ordesa govori o življenju, o življenju vseh: to je življenjski roman. Na neki točki vsak bralec najde preprosto besedno zvezo, ki se popolnoma prilega enemu od njegovih najbolj čutnih kotičkov. In zdi se gola. Zelo redko je, da knjigi uspe sleči bralca in Vilasu to uspe. Vilas se sleče, da sleče bralca in z njim življenje in tudi, zakaj ne, družbo, v kateri se dogaja. Govori tudi o avtomobilih, monarhijah, strahovih, alkoholu in duhovih: podrobnosti o življenju.