To ni zgodba o poklicni poti, prav tako ne zgodba o naključjih. To je preprosto pripoved o življenju človeka, ki ni sam izbral kolesarstva, ampak ga je kolesarski šport uročil, še preden se je dobro naučil voziti kolo. Tekmovalec, trenersko-pedagoški delavec in strokovnjak Franc Hvasti je živel za kolesarstvo. V ozadju klubskih let, treniranja, dirk in profesionalne poti so se nabrale številne zgodbe, ki se jih je odločil izdati v knjigi.

“Nisem se mogel načuditi gneči kolesarjev, ki tako tesno vozijo drug ob drugem. In kako so drveli! Joža je sicer rekel, da se na njihovih obrazih pozna vročina in da je zato tempo precej počitniški, a meni se je zdelo, da so dejansko zdrveli mimo naju. V mojem spominu je kot v počasnem posnetku ostalo tistih nekaj sekund, kolikor so jih kolesarji potrebovali, da so šli mimo in izginili proti Jeprci,” se spominja Franc Hvasti trenutka, ko je pri trinajstih letih prvič videl karavano Dirke po Jugoslaviji. Ko je prvič videl katero koli kolesarsko dirko. Tistega dne se je odločil, da bo postal kolesar.

“V cilju me je opazil Augustino Campagnolo, ki je bil navdušen nad mojo borbenostjo in mladostjo, ne pa toliko nad opremo na kolesu. Ne da bi me vprašal in mi karkoli zaračunal, mi je zamenjal sredino, ki je bila v obupnem stanju, saj je še komaj držala pedale.”

Kolesarstvo je bilo njegovo poslanstvo

Zaradi vrhunskih rezultatov, ki jih je kasneje dosegel kot tekmovalec, trenersko-pedagoški delavec, vselej pripravljen svoje znanje in izkušnje posredovati bodočim strokovnim delavcem v športu in nepopustljiv zagovornik multidisciplinarnega pristopa, so poznavalci kolesarskega športa enotnega mnenja, da je Hvasti eden ključnih členov sodobnega slovenskega tekmovalnega kolesarstva. Zgodbe v knjigi Dve uri resnice je zbral in zapisal kolumnist revije Bicikel Miroslav Braco Cvjetičanin in mu tako pomagal predstaviti več desetletij, ozadij in dogodkov, ki so za vedno zaznamovali kolesarstvo.

“Dobro je, da je njegova zgodba zabeležena,” je po branju razmišljal eden od športnih direktorjev Astane in selektor članske reprezentance Gorazd Štangelj, ki pravi, da je Hvastijevo obdobje doživljal tudi kot kolesar. “Kar nekaj njegovih zgodb poznam tudi osebno. Hvasti je nedvomno pustil ogromen pečat v jugoslovanskem in slovenskem kolesarstvu in dobro je, da današnji in prihodnji kolesarski rodovi vedo, kdo so bili ljudje, ki so postavljali temelje tega športa pri nas.”

Športni novinar Televizije Slovenija Tomaž Kovšca se spominja lanskega Večera zvezd, ko je Kolesarska zveza Slovenije Hvastiju podelila nagrado za življenjsko delo: “Z izborom se ne bi mogel bolj strinjati. Pravi izbor je potrdil dolg aplavz prisotnih, tudi tistih, ki se niso vedno strinjali z njegovimi idejami. Brez ljudi, kot je Franc Hvasti, kolesarstvo v Sloveniji ne bi bilo to, kar je. Z njim sem začel sodelovati ob njegovi vrnitvi iz Avstrije na čelo kranjskega kluba. Še posebej intenzivno je bilo to sodelovanje v času obiska italijanskega Gira v Kranju leta 1994. Tu so še številne kranjske dirke in drugi kolesarski dogodki. Vedno dostopen, iskren in z obema nogama na tleh. Tudi vizionar in odprt za novosti, za razvoj.” Kovšca je pripomnil, da Hvasti v življenju nikoli ni preveč stavil na tradicijo. Če kaj, je iz avtobiografske knjige Dve uri resnice očitno, da je bil “nenehno z mislimi pri kolesarstvu, pri športu, ki ga je med vsemi priložnostmi, ki mu jih je ponujalo življenje, izbral za svoje poslanstvo”.

“Kaj bi rad?” je vprašal Beravs.
“Dnar!” sem odrezavo odgovoril.
“Zakaj pa?” je še enkrat vprašal.
“Da bi lahko dirkali. Do zdaj smo vse financirali sami in nam hitro zmanjka denarja. No, tudi občina je nekaj malega primaknila, ampak to ni to.”

Učitelj za življenje

Knjigo je profesionalni kolesar in mladinski svetovni prvak Matej Mohorič “prebral v enem dihu”. Zgodbe je doživel kot okno v preteklost kolesarskega športa v Kranju, Sloveniji in Jugoslaviji. Sam je odrasel v drugačnem sistemu, kolesarstvo je danes seveda v drugi dimenziji: “Ne bi rekel, da je današnji nivo višji ali nižji na lokalni ravni – težko je primerjati dve tako različni obdobji med seboj. Zame je večina zgodb v knjigi nepredstavljivih, sam nisem nikoli izkusil česa podobnega,” je prepričan Mohorič. Osupnila ga je celodnevna avantura v Hvastijevi mladosti, ko je v enem samem dnevu prekolesaril vse od Kranja do dirke v Ajdovščini, pa potem naprej v Ljubljano, kjer je nastopil še na eni dirki, in zvečer nazaj proti domačemu Bregu pri Kranju. Jedel in pil je klobase in čaj na dirkah, če je imel kaj denarja, si je kupil še kos kruha.

Mohoriča sta presenetila tedanji način treninga in kolesarska znanost, ki je bila res še v povojih. “Prav zaradi izkušenj ljudi tistega časa sta bila razvoj in vzgoja moje generacije toliko lažja in boljša,” pravi mladi up, ki se zaveda zgodovine matičnega kluba. V Dveh urah resnice seveda kolesarski klub Sava Kranj predstavlja nit, ki je nerazdružljivo prepletena s Hvastijevim življenjem.

Športni direktor kolesarske reprezentance Martin Hvastija je bil bolj neposreden: “Franc Hvasti je bil naš učitelj kolesarstva in delilec splošnih življenjskih resnic. Vedno je bil odličen pripovedovalec zgodb, tokrat pa jih je Braco tudi izjemno zapisal.” Hvastija je gotov, da v Dveh urah resnice lahko opazimo, kako je Franc popeljal kolesarstvo iz romantičnih časov vožnje z biciklom za užitek in zabavo v moderno dobo, v kateri brez znanstvenega pristopa in ekipnega dela ni vrhunskih rezultatov. “Uvedel je interdisciplinarni pristop, korenito spremenil metodologijo treniranja ter sistematiziral in profesionaliziral delo v klubih in reprezentanci. Poleg tega je vrsto let celim generacijam zagotavljal materialne pogoje za resno delo na vseh ravneh. Mnogim od nas je tako ali drugače pomagal in odprl vrata v svet poklicnega športa, za kar smo mu še danes hvaležni," je pripomnil športni direktor reprezentance.

Pripoved je sestavljena iz žlahtnih, znanih in neznanih zgodb, ki so pisane tako, da si lahko vsak živo predstavlja kolesarski šport, kot se je odvijal nekoč. Obvezna je za zaljubljence v kolesarstvo, še posebej pa za vse, ki so si kdaj tudi sami na hrbet pripeli tekmovalno številko.

Nikoli pa nisem pomislil, da bomo ostali brez podpore tovarne Sava Kranj. Tega res nisem pričakoval. Kako težke čase smo preživeli skupaj, kaj vse smo dali skozi, koliko kriz, koliko stabilizacij in redukcij in celo vojno.

Franc Hvasti

Kariero vrhunskega športnika je pričel leta 1957 kot mladinec v vrstah KK Mladost v Kranju, postal leta 1963 mladinski prvak Slovenije, bil osem let član jugoslovanske državne reprezentance in leta 1968 postal članski državni prvak Jugoslavije. Bil je trikratni zmagovalec dirke za Veliko nagrado Kranja in zmagovalec številnih etap na dirkah po Jugoslaviji, Hrvaški, Sloveniji in Srbiji. Nastopal je na največjih amaterskih cestnih dirkah po Evropi, kot sta Tour de l'Avenir in Dirka miru, ter leta 1971 na svetovnem prvenstvu v Veliki Britaniji.

Od leta 1972 je bil Kolesarski klub Sava Kranj pod njegovim trenerskim vodstvom petnajst let najboljši jugoslovanski kolesarski kolektiv z osvojenimi naslovi državnih prvakov v vseh kategorijah. Tudi kot trener državne reprezentance je – z večinoma slovenskimi kolesarji – zmagoval na Balkanskem prvenstvu, dirkah v Jugoslaviji, Avstriji in drugod. Njegove selekcije so dosegale najvidnejše uvrstitve celo na svetovnih prvenstvih, olimpijskih igrah in Mediteranskih igrah.

Z neposrednim organiziranjem ali vodenjem je sodeloval pri vseh vrhunskih kolesarskih prireditvah – od nekoč odmevne Dirke po Jugoslaviji in Balkanskega prvenstva 1980, do etape Dirke po Italiji leta 1994, enainštiridesetih Dirk za veliko nagrado Kranja in drugih.